Nina Senečić – psihoterapevtka integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP
Tisti deli našega življenja, v katerih občutimo nelagodje in nezadovoljstvo, postanejo fokus obravnave, ker se v njih v dejansko skriva potencial za lastno avtentičnost.
Cilji, ki jih klienti izpostavijo na terapiji ali jih definiramo skupaj, se pogosto dotikajo klientove avtentičnosti. Klientom se vsiljuje vprašanje, ‘kdo sem jaz’, ko ozavestimo sloje, v katerih se identificirajo z zunanjimi deli osebnosti, ki je plod prepričanj in vrednostnih sistemov okolij, v katerih so odrasli.
Z vidika razvojne psihologije je upor v adolescenci pravzaprav impulz, s katerim oseba želi odkri(va)ti sebe in spoznati svojo resnico, tako da preizkuša vse, česar se je naučila in česar je sicer vajena. Ta proces pa traja veliko dlje in proti koncu zgodnje odraslosti, v starosti približno trideset let, se pojavijo prve večje krize. Povezane so lahko z neuspelimi partnerskimi odnosi, težavami s samostojnostjo, težavami v poklicnem okolju, itn. Stanje je odvisno od specifičnih načinov, kako smo bili v preteklosti prizadeti ter od kompulzivnih obrazcev, s katerimi ves čas, brez uspeha, poskušamo dokončati konflikten proces v odraslosti. Kot odrasli pa vendarle imamo dovolj izkušenj in zrelosti, da se na drug način lotimo raziskovanja lastnih nezavednih motivov. Pogosto je to pravi čas za raziskovanje načinov osebnega razvoja in psihoterapije.
Vsakršno destruktivno gibanje v nas je posledica naših izkušenj.
Če izberemo psihoterapevtsko smer, ki je usmerjena na delo z nezavednim materialom naše psihe, bomo zagotovo iskali temeljna izkrivljena prepričanja, ki nas nezavedno usmerjajo pri sprejemanju
odločitev in izbir. Naše odločitve in izbire oblikujejo našo resničnost in te nas pripeljejo do izkušenj ugodja in neugodja in konec koncev takšnega življenja. Tisti deli življenja, v katerih čutimo neugodje ali nezadovoljstvo, postanejo fokus obravnave, ker se v njih pravzaprav skriva potencial za lastno avtentičnost.
Vse, kar v našem sistemu čutimo kot ugodno in je usklajeno z našimi resničnimi globokimi potrebami, bo konstruktivno in ne bo ogrožalo dobrobiti drugih, niti dobrobiti sistema, v katerem živimo. Z drugimi besedami, tisto, kar je za naše najvišje dobro, bo hkrati tudi za najvišje dobro vseh ostalih, kar nam kaže na princip nujne uskladitve osebnega in kolektivnega. Če ima naše ugodje destruktivna izhodišča, bomo to doživeli, kot da ta užitek ni svoboden, da izključuje ter je sebičen. Takšna vrsta negativnega užitka je pravzaprav odraz naše specifične ranjenosti, izkušenj, v kateri smo se nezavedno naučili in nezavedno sklenili, da je ugodje iz tega ali onega razloga nemogoče, ali nedostopno in užitek prepovedan.
Vsakršno destruktivno gibanje v nas je posledica naših izkušenj. To nujno pomeni, da smo imeli izkušnje, ki so nas ranile. To je eden od najpomembnejših korakov v psihoterapevtskem procesu – imenovanje lastne resnice, ki se je že zgodila. Značilnost naše človeške narave je, da se izogibamo bolečine. Rajši kot soočanje z bolečino, dopuščamo celo vrsto strateških in dobro uigranih vedenj, ki jih imenujemo obrambe. Idealizirana slika sebe je hkrati tudi na določeni ravni naša obramba, za katero verjamemo, da je sprejemljiva in s katero si poskušamo zagotoviti ljubezen, sprejemanje, potrditev ali nagrado.
Vendarle pa tega ne počnemo direktno. Ljudem in svetu kažemo zunanji del sebe, prekrit z membrano, skozi katero se ne da priti do nas, kakršni smo v resnici.
Dejansko je pa naše najgloblje hrepenenje, da nas drugi resnično vidijo, čutijo in priznajo. Prenesimo to sedaj na populacijo. Videli bomo posameznike, ki hodijo po svetu v obrambni drži, a istočasno nosijo v sebi globoko hrepenenje po resničnem stiku. Če vidimo, da vsak tak posameznik hodi po svetu obdan s sebi lastno membrano, kakšna je možnost, da se srečamo izven teh membran in uresničimo svoje hrepenenje? Če ni zavedanja, potem je ta možnost res minimalna.
Bojimo se čutiti bolečino možne zavrnitve
Membrana, ta mišični oklep našega telesa, ki ustvarja fizične obrambe telesa, je torej naša obramba. Pred čim nas ščiti? Pred čim se naše telo brani z mišičnim tonusom, držo in dihanjem? Pred bolečino! Bojimo se čutiti bolečino možne zavrnitve, uničenja, ponižanja ali razvrednotenja. Ne želimo, da nas kdorkoli rani na tak način, če slučajno dobi priložnost. Zato naše srce ostaja zaprto, zato obdržimo trd ali preveč porozen mišični oklep. Pravzaprav ne uspemo izpolniti svojega osebnega hrepenenja, hrepenenja po resničnem odnosu, zato vsak dan preživimo z bolečino osamljenosti. Osamljenost je posledica življenja, ki ga živimo z namero, da se izognemo ranljivosti v odnosu.
Vsakič, ko se odločimo zapreti, braniti ali odcepiti, naša osamljenost še malo zraste, in narava človeškega življenja se usmeri proti trpljenju. Od tod vsa žalost. Kajti žalost je odgovor našega srca na bolečino zaradi ljubezni, ki je nismo mogli nikomur dati. Ljubezen smo zaklenili globoko v sebi in to nam povzroča veliko bolečino. Ne moremo pretrgati membrane in odprto stopiti v svet, ker se ščitimo pred bolečino in tako pravzaprav živimo življenje strahu in ne ljubezni.
Naša nezavedna namera je usmerjena na preprečevanje ponovnih izkušenj ranjenosti, ter ponavljanja in ponovnega občutka bolečine. Branimo se, da ne bi čutili tistega, kar smo že doživeli. Največja bolečina, ki se je bojimo, pa se je pravzaprav že zgodila. Če se spustimo na dno našega srca, bomo tam našli malega deklico ali dečka, ki je že izkusil to bolečino in preživel. Bojimo se tistega, kar smo že preživeli v manjšem in veliko bolj krhkem telesu. Ta strah živi v nas. Če ga spoznamo, bomo čutili spremembo lastne resničnosti, v kateri bomo želeli svojemu dečku ali deklici ponuditi izkušnjo ljubezni, namesto dolgoletne izkušnje strahu. Takrat svojo namero usmerimo v bolj konstruktivno smer, proti ljubezni in kontaktu.
Če lahko sprejmemo svojo specifično rano, svojo bolečino in svojo izkušnjo ranjenosti, bomo veliko bolj človeški in običajni v najlepšem pomenu te besede.
Temu sledi veliko olajšanje, ker obramba ni več nujna, avtentični del nas pa ni več ujet znotraj našega mišičnega oklepa. Velik je točno toliko, kolikor smo bili veliki takrat, ko smo zadnjič obiskali svojo rano, svojo bolečino, svoje zgodnje izkušnje. Hkrati pa je tudi pomemben del nas v katerem imamo jasen občutek sebe – namesto ideje o sebi iz našega sistem, ki mu vlada um. Na tem mestu razcep med umom in telesom postane most, naša zavest pa prostor iz katerega lahko usmerimo namero za svoje življenje v smeri ljubezni in ne v smer strahu.
Če lahko sprejmemo svojo specifično rano, svojo bolečino, svojo izkušnjo ranjenosti, bomo veliko bolj človeški in običajni v najlepšem pomenu te besede.
Temu sledi veliko olajšanje, ker obramba ni več nujna.
Avtentični del nas pa ni več ujet znotraj našega mišičnega oklepa.
Velik je točno toliko, kolikor smo bili veliki takrat, ko smo zadnjič obiskali svojo rano, svojo bolečino, svoje zgodnje izkušnje.
Hkrati pa je tudi pomemben del nas, v katerem imamo jasen občutek sebe – namesto ideje o sebi iz našega sistem, ki mu vlada um.
Na tem mestu razcep med umom in telesom postane most, naša zavest pa prostor iz katerega lahko usmerimo namero za svoje življenje v smeri ljubezni in ne v smer strahu.