Za vsakim neugodnim občutkom v telesu in kronično bolečino se najpogosteje skriva tudi čustvena travma – zakaj?

Tomislav Senečić – eden od ustanoviteljev CIR-a, psihoterapevt integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP

Telesno orientirana psihoterapija je ena od številnih legitimnih in priznanih psihoterapevtskih smeri. Gre za pristop, ki poleg standardnih psihoterapevtskih načel v svojo metodologijo vključuje tudi delo s telesom.

Zgodovina telesno orientiranega pristopa v psihoterapevtske namene sega v prvo polovico 20. stoletja. Njen utemeljitelj je bil Wilhelm Reich, ustanovitelj vegetoterapije ter eden od začetnikov seksualne revolucije in teorije seksualne ekonomije.

Pri delu z ljudmi je Reich opazil, da osebe s podobno telesno konstitucijo omenjajo tudi podobne emocionalne težave.

To ga je pritegnilo, da raziskuje naprej. Na osnovi svojih opažanj je pripravil prvo analizo karakterjev, ki temelji na načinih, kako je oseba psihološko organizirana in kako se telesna struktura vklaplja v celo sliko.

Reichova učenca Alexander Lowen in John Pierrakos sta nadaljevala z raziskovanjem povezanosti vpliva zunanjih dejavnikov na naš psihoseksualni razvoj in oblikovanje našega telesa. Iz teh raziskav sta se razvili dve najpomembnejši terapevtski smeri, bioenergetika in Core Energetics ali energetika jedra.

Od 80-tih let prejšnjega stoletja pa do danes postaja telesno orientirana psihoterapija vse bolj priljubljena in se uvršča tudi na seznam mednarodno priznanih psihoterapevtskih smeri.

Glavni je cilj telesno orientiranega pristopa je odpreti večji pretok v telesu. V tem pristopu je pretočnost povezana z našo kapaciteto za doživljanje različnih čustev. Temelj psihološkega in emocionalnega zdravja je prav v naši sposobnosti, da doživimo najbolj intenzivna in najbolj neugodna čustva. Psihološka problematika, s katero se najpogosteje srečujemo, je povezana s potlačenjem čustev in nezmožnostjo soočanja s čustvi, ki so za nas neugodna, še posebej, če se za njimi skriva travmatska izkušnja. Če smo bili med svojimi razvojnimi fazami izpostavljeni travmatičnim izkušnjam, je povsem naravno, da se bomo upirali, da bi ta čustva ponovno začutili; potiskamo jih izven našega zavedanja in ta del izkušenj se pomakne v področje nezavednega. V našem sistemu nastane konflikt med obrambo zavednega EGA (potiskujočega) in nezavednih sil (Senca, ID). Rezultat notranjega boja je nevroza, blago psihičnoobolenje, za katero ne obstaja znan organski vzrok, ampak nastane kot posledica potiskanja. Simptomiso lahko anksioznost, napadi panike, razne oblike fobij, depresija in nekatere oblike seksualneproblematike.

MIŠIČNI OKLEP

Pomembno je razumeti, da v celotnem procesu notranje borbe, usmerjene v nadzor neugodnih čustev, sodeluje tudi naše telo. Pretočnost pomeni možnost, da čutimo več, kar je pogosto lahko tudineugodno, zato zaustavljamo pretok, da bi bili manj izpostavljeni neugodnim čustvom. Naš sistem sebrani in oblikuje obrambo, iz katere kasneje formiramo specifičen karakter.

Naše telo sodeluje tako, da oblikuje t.i. mišični oklep. Telo zato postane togo, zategnjeno in ustvarimodoločeno obliko rigidnosti. V slabšem primeru se ločimo od lastnega telesa, tako da ga sploh ne čutimo. To pomeni, da smo na določeni ravni emocionalno otopeli. Posledica tega je, da izgubljamo tudikapaciteto za užitek, življenje postane trpljenje in počasi drsimo v depresijo. Rezultat tega procesa jeglobok občutek utrujenosti. Izrazito izčrpavajoče je imeti pod kontrolo vso silo čustev in sile iznezavednega. Naš naravni energetski potencial slabi in lahko pride do upada imunosti.

Wilhelm Reich je dokazal, da povprečna oseba do svojega 27. leta funkcionira zgolj z 20-30 odstotkisvojega stvarnega potenciala. Verjel je, da imamo kot človeška bitja dovolj energije za vse aktivnosti inizzive, ki jih srečujemo v življenju, če smo v stiku s svojimi čustvi, oziroma če smo pretočni. Da bi se šebolj približali bistvu tega dela, je pomembno poudariti, da bo vse, česar psiha ne uspe predelati, teloprevzelo nase. To je najbolj enostavna definicija psihosomatike.

Za vsakim neugodjem v telesu in za vsako kronično bolečino, ki ni posledica mehanične poškodbe, se najpogosteje skriva čustvena bolečina.

V telesno orientirani psihoterapiji delo s klienti vključuje tudi delo s telesom. To pomeni, da obstajajorazlične vaje in stresni položaji, ki aktivirajo in povečajo pretok, da bi se potisnjena čustva lahkoosvobodila. Oseba doživlja bolečino, ki je bila dolgo zaklenjena v sistemu in ima ob tem priložnost, da tadel sebe ponovno integrira. Glede na to, da je sedaj odrasla oseba in da je izgradila dovolj resursov, tiobčutki nič več ne ogrožajo njene integritete in zdravja.

Pogoj za uspešno terapijo

Pomembno je poudariti, da je za to potrebno resno terapevtsko delo. Če preveč spodbujamo odpiranjepotisnjenih čustev, lahko naredimo veliko večjo škodo kot korist.

Moje dolgoletno delo v tej vrsti terapijemi pravi, da bo terapevtski proces omejen, če vanj nismo vključili tudi telesa in odprli pretok.

Raziskave na področju dela s travmo navajajo, da je vključevanje telesa ključnega pomena za uspešnostcelotnega procesa. Obup in bolečina, ki smo ju doživeli kot otroci, sta bila veliko večja od nas. Posledičnosmo zgradili močno obrambo, da the čustev ne bi nikoli več doživeli. Pogosto je pogovor v terapiji lahkozelo omejen, ker je naš mentalni del premočan in ne pusti do čustev. Prav pristop skozi telo omogoča osvoboditev teh čustev.

Telesno orientirani pristop je dinamičen, vznemirljiv in katarzičen. Odpira prostor za svobodno izražanjepotisnjenih čustev v polnem spektru in omogoča čudovit občutek razbremenitve na emocionalni intelesni ravni. Prav tako je lahko tih, globok in nežen, vendar je vedno povezan s telesom. V telesnoorientirani psihoterapiji telo imenujemo The Real Self (Resnični Jaz) in če ga poslušamo, bomo vednovedeli, kdo smo.

Verjamem, da sta psiha in telo neločljivo povezana in vplivata drug na drugega, zato morata bitienakovredno vključena v terapevtski proces.

Objavljeno maja 2019 na portalu živim.gloria.hr.