Regulacija živčnega sistema je sposobnost, da se fleksibilno gibljemo med različnimi stanji vznemirjenosti, kot odgovor na stresorje. To pomeni, da imamo takšno zmožnost prilagoditve, da nas ne preplavi, ko se srečamo s spremembo v svoji okolici, kot je stresna situacija.
Sposobnost, da smo fleksibilni in se prilagodimo okoliščinam nam daje občutek, da lahko delujemo; daje nam občutek samozavesti in varnosti, ker lahko razumemo in delujemo na način, ki ga izberemo.
Občuljivost našega živčanega sistema je genetsko določena. Vendarle pa imajo tudi okoliščine v katerih smo rasli velik vpliv na to, kako smo se naučili shajati s spremembami, z nelagodjem ali z življenjem na sploh. Zmožnost, da lahko doživimo močne stresorje, ozavestimo svoje reakcije, jih telesno občutimo, spustimo in smo ok tudi, ko se ne počutimo ok (ker je psihoterapevtski paradoks) je v velikem delu povezana z našo zgodnjo izkušnjo regulacije.
Ritem regulacije in disregulacije v zgodnjem razvoju otroka pusti sled v živčnem sistemu. Mama (ali bližnji sorodniki v nadaljnjem besedilu ‘mama’) pomiri dojenčka z usmerjeno pozornostjo nanj, ljubeznijo in s fokusiranostjo na njegove potrebe in z lastno notranjo kapaciteto za prisotnost s seboj in z dojenčkom. Z drugimi besedami, mama je korito v katerem se dojenčkova vznemirjenost sprosti in z usklajevanjem in pomiritvijo spremeni v stanje umirjenosti in ugodja. Dojenčkov živčni sistem se pomiri na maminem telesu, z držanjem, z očesnim stikom, mamino prisotnostjo, hranjenjem, tolažbo. Z mamino zmožnostjo, da drži otrokove občutke se dojenček razvojno uči biti ok z vse več različnimi stanji, občutki in njihovo intenzivnostjo.
Po drugi strani pa je disregulacija v svojem jedru preplavljenost, ko pa smo preplavljeni imamo občutek nemoči. To je občutek, da nimamo kontrole nad tem, kako odgovorimo na sprožilce in smo zataknjeni v reaktivnem odzivu, dokler se sprožilec ne umakne. Ko je naš živčni sistem kronično disreguliran, naše telo razvije različite simptome in stanja. Bivanje v telesu je lahko boleče, nelagodno ali celo grozljivo. Travma, izgorelost, bolezen in kronična bolečina izhajajo iz preplavljenega živčnega sistema.
Kronična stanja disregulacije, pogosta preplavljenost s stanji in čustvi, kot tudi pogosta reaktivnost na sprožilce so prav tako posledica naših zgodnjih izkušenj, npr. ločenost od mame ali pomanjkanje mamine zmožnosti za regulacijo sebe in otroka. V psihoterapevtskem procesu je pomebno razumeti, kaj se nam je zgodilo, da bi lahko fragmentirano izkušnjo povezali v koherentno, smiselno celoto. Vseeno pa je naš spomin omejen. Neizmerna vrednost telesne predelave je tam, kjer se ne moremo spomniti dogodka, ker smo bili enostavno premajhni.
Energijski, čustveni in tudi telesni kontakt terapevta in klienta bo spodbudil v klientu odzive iz katerih se ob terapevtovi pomoči uči o tem, kako je bilo in kako se je počutil v zelo zgodnjih razvojnih fazah. Klient se dotika prostora, ki je aktiviran v njegovem telesu in na ravni živčnega sisitema čuti stanja, ki so podobna tistim, ki jih je doživljal kot otrok. Terapevt je sidro, prisotna in dobronamerna podpora, ki ima živčni sistem, kot takrat mati (izkušnja, ki je manjkala) pomaga klientu, da gre v tok, izrazi in odpusti zadržane, zamrznjene impulze iz telesa. Na ta način se med drugim tudi dela s travmo.
V procesu predelave se uporabljajo številne tehnike v katerih terapevt v telesnem stiku z osebo podpira telesno zmožnost osebe, da ostane prisotna s tistim, kar čuti in je zanjo neugodno, ter ji tako pomaga, da izgradi lastno večjo kapaciteto za samoregulacijo.
Nina Senečić, voditeljica Centra za integrativni razvoj Slovenija, predavateljica in supervizorka, svetovalna terapevtka integrativne tjelesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP, ICMTA