Čustvena regresija

Tomislav Senečić, eden od ustanoviteljev CIR-a, psihoterapevt integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP

Zagotovo vam je v življenju že kdo rekel, ali pa ste morda celo sami začutili, da se obnašate nezrelo, kot otrok, in da je v določeni situaciji vaš čustveni odziv bolj na stopnji otroka kot odraslega. Ko v specifičnih življenjskih situacijah na nas vplivajo določeni sprožilci, se najverjetneje nahajamo v čustveni regresiji. Takrat izgubimo pogled odraslega in kot odziv na situaicjo nas preplavijo nezaželeni občutki. Lahko gre za občutke neizmerne žalosti, ogromnega strahu ali silnega besa, ki nas preplavijo do take mere, da izgubimo perspektivo realnosti. Najpogosteje takšne reakcije niso sorazmerne z dejansko situacijo, temveč je naše subjektivno doživljanje veliko močnejše od realnosti zunanje situacije.

V naši psihološki določenosti obstaja jasen zemljevid in razvojna pot. Vsebuje številne faze in podfaze, skozi katere moramo kot bitja preiti od prvih dni našega življenja do polne zrelosti. Na tej poti zelo pomembno vlogo igrajo pogoji, v katerih se te danosti razvijajo. Če pogoji niso dovolj pozitivni (potrpljenje in podpora staršev), se na tej ravni čustveno zataknemo. Ti čustveni zatiki so naši ‘nedokončani, manjkajoči deli,  ki na čustveni ravni postanejo naše slabe točke. Ostale ego funkcije se začnejo razvijati z namenom, da te šibkosti kompenzirajo in prikrijejo. V stresnih situacijah in določenih odnosih pademo v ta nedokončani prostor in čustveno regresiramo v otroka.  

Na predavanju boste imeli priložnost izvedeti več o mehanizmu čustvene regresije. Spoznali boste, da včasih lahko regresiramo v najbolj zgodnje obdobje našega življenja. Na določene življenjske situacije lahko reagiramo kot enoletni otrok. Spregovorili bomo tudi o načinu dela za dokončanje naše psihološke čustvene določenosti in se pogovorili o tem, kako si praktično lahko pomagamo.