Wilhelm Reich je že zdavnaj opazil, da  imajo ljudje s podobnimi telesi, podobne čustvene težave. V svoji knjigi Analiza karakterjev je opredelil pet karakternih struktur. Karakterne strukture je povezal z razvojno fazo v kateri otrok doživi zastoj v razvoju. Vsaka karakterna struktura ima značilno telo in nekatere tipične strategije preživetja in shajanja z rano. Čeprav so se metode dela s karakternimi strukturami spreminjale in razvijale skozi čas, še danes Iako veliko razumemo o osebi, če opazujemo, analiziramo in obravnavamo telesne premike iz posturalne ravnine.  

Naša posturalna organizacija ima svojo optimalno ravnino. To pomeni, da lahko na telesni ravni zavedno držimo svoj center in istočasno čutimo vse dele telesa – od stopal do glave. Z opazovanjem telesnih segmentov lahko opazimo, da so medseboj povezani, ter da bo premik enega dela izven fizičnega centra hkrati pomenil tudi neravnovesje ostalih telesnih segmentov.

S pozornim opazovanjem, ozaveščanem in učenjem o sebi bomo spoznali, da je vsaka rana, ki smo jo doživeli na čustveni ravni pustila sledi na našem telesu. Prav tako je vsak premik dela telesa iz posturalne ravnine vhod v globljo čustveno problematiko in nam služi kot vhod v raziskovanje lastnega nezavednega.  

To hkrati lahko pojasni, zakaj je tako težko zgolj na fizični ravni popraviti telesno držo – proces mora spremljati čustveno ozaveščanje, predelava in transformacija. Na ta način ima delo s posturo in posturalno organizacijo ter delo s čustveno problematiko sinergijski učinek in katalizira ter pospješuje psihoterapevtski proces.

The post Povezava telo in karakter appeared first on CIR Slovenija.

Sposobnost, da smo fleksibilni in se prilagodimo okoliščinam nam daje občutek, da lahko delujemo; daje nam občutek samozavesti in varnosti, ker lahko razumemo in delujemo na način, ki ga izberemo.

Občuljivost našega živčanega sistema je genetsko določena. Vendarle pa imajo tudi okoliščine v katerih smo rasli velik vpliv na to, kako smo se naučili shajati s spremembami, z nelagodjem ali z življenjem na sploh. Zmožnost, da lahko doživimo močne stresorje, ozavestimo svoje reakcije, jih telesno občutimo, spustimo in smo ok tudi, ko se ne počutimo ok (ker je psihoterapevtski paradoks) je v velikem delu povezana z našo zgodnjo  izkušnjo regulacije.

Ritem regulacije in disregulacije v zgodnjem razvoju otroka pusti  sled v živčnem sistemu. Mama (ali bližnji sorodniki v nadaljnjem besedilu ‘mama’) pomiri dojenčka z usmerjeno pozornostjo nanj, ljubeznijo in s fokusiranostjo na njegove potrebe in z lastno notranjo kapaciteto za prisotnost s seboj in z dojenčkom. Z drugimi besedami, mama je korito v katerem se dojenčkova vznemirjenost sprosti in z usklajevanjem in pomiritvijo spremeni v stanje umirjenosti in ugodja. Dojenčkov živčni sistem se pomiri na maminem telesu, z držanjem, z očesnim stikom, mamino prisotnostjo, hranjenjem, tolažbo. Z mamino zmožnostjo, da drži otrokove občutke se dojenček razvojno uči biti ok z vse več različnimi stanji, občutki in njihovo intenzivnostjo.

Po drugi strani pa je disregulacija v svojem jedru preplavljenost, ko pa smo preplavljeni imamo občutek nemoči. To je občutek, da nimamo kontrole nad tem, kako odgovorimo na sprožilce in smo zataknjeni v reaktivnem odzivu, dokler se sprožilec ne umakne.  Ko je naš živčni sistem kronično disreguliran, naše telo razvije različite simptome in stanja. Bivanje v telesu je lahko boleče, nelagodno ali celo grozljivo. Travma, izgorelost, bolezen in kronična bolečina izhajajo  iz preplavljenega živčnega sistema.

Kronična stanja disregulacije, pogosta preplavljenost s stanji in čustvi, kot tudi pogosta reaktivnost na sprožilce so prav tako posledica naših zgodnjih izkušenj,  npr. ločenost od mame ali pomanjkanje mamine zmožnosti za regulacijo sebe in otroka. V psihoterapevtskem procesu je pomebno razumeti, kaj se nam je zgodilo, da bi lahko fragmentirano izkušnjo povezali v koherentno, smiselno celoto. Vseeno pa je naš spomin omejen. Neizmerna vrednost telesne predelave je tam, kjer se ne moremo spomniti dogodka, ker smo bili enostavno premajhni.

Energijski, čustveni in tudi telesni kontakt terapevta in klienta bo spodbudil v klientu odzive iz katerih se ob terapevtovi pomoči uči o tem, kako je bilo in kako se je počutil v zelo zgodnjih razvojnih fazah.  Klient se dotika prostora, ki je aktiviran v njegovem telesu in na ravni živčnega sisitema čuti stanja, ki so podobna tistim, ki jih je doživljal kot otrok. Terapevt je sidro, prisotna in dobronamerna podpora, ki ima živčni sistem, kot takrat mati (izkušnja, ki je manjkala) pomaga klientu, da gre v tok, izrazi in odpusti zadržane, zamrznjene impulze iz telesa. Na ta način se med drugim tudi dela s travmo.  

V procesu predelave se uporabljajo številne tehnike v katerih terapevt v telesnem stiku z osebo podpira telesno zmožnost osebe, da ostane prisotna s tistim, kar čuti in je zanjo neugodno, ter ji tako pomaga, da izgradi lastno večjo kapaciteto za samoregulacijo.

Nina Senečić, voditeljica Centra za integrativni razvoj Slovenija, predavateljica in supervizorka, svetovalna terapevtka integrativne tjelesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP, ICMTA

The post Regulacija živčnega sistema v  telesno usmerjeni psihoterapiji appeared first on CIR Slovenija.

Na odprtem predavanju Centra za integrativni razvoj bo priložnost globje spoznati pomen vpliva najzgodnejšega razvojnega obdobja na naše kasnejše življenje. Posebej bomo pregledali vpliv travmatičnih izkušenj in kako nas kasneje v življenju določajo kot odrasle osebe. Spoznanje, da to najzgodnejše obdobje najbolj vpliva na naše kasnejše delovanje v svetu, odnose z drugimi in s samim seboj, lahko zelo pripomore pri iskanju rešitve za naše občutke nesigurnosti, nemoči ali nezadostnega občutka sebe in lastne identitete. Način, kako se povezujemo z ljudmi ali ustvarjamo odnose, je najpogosteje refleksija naših najzgodnejših izkušenj povezovanja.

Pomembno je ozavestiti, da zgodnje travme iz našega otroštva zelo vplivajo na naše življenje, ne da bi se jih sploh zavedali. Kasneje naše življenje polnijo nezavedni poskusi, da bi popravili travme iz tega obdobja, kar pomeni, da ostajamo ujeti v lastni preteklosti in si ustvarjamo nenehno trpljenje.

Na predavanju boste spoznali pomen ozaveščanja naše najzgodnejše preteklosti in izvedeli, kako lahko pomagamo sebi na poti do celjenja in zdravljenja.

The post Kako travme iz zgodnjega otroštva vplivajo na naše življenje appeared first on CIR Slovenija.

Zunanji sloj osebnosti, torej obraz, ki ga kažemo svetu, v telesni psihoterapiji imenujemo Maska. To je tisti del nas, ki je usklajen z  idealizirano sliko, podobo, ki smo jo zgradili, da bi skrili in zaščitili ranljivega in ranjenega otroka, kar smo nekoč bili. Maska je torej naša reakcija na bolečino ali zavrnitev – ustvarili smo jo, da bi kontrolirali druge, izpolnjevali njihova pričakovanja in želje, ali jih držali na varni razdalji.

Dokler odrasla oseba ponovno ne občuti in odpusti izvornih ran iz otroštva, ki so povzročile nastanek maske, bodo te rane ostale zamrznjene v osebnosti in se bodo aktivirale v sedanjosti. Če pričakujemo zavrnitev in neodobravanje zaradi tega, kar smo, potem bomo prav to ustvarjali v naših odnosih. Privlačimo ljudi, ki nas zavrnejo, kritizirajo, da potrdimo svoje največje strahove. Če si svojih resničnih občutkov in potreb ne priznamo, ti tudi ne morejo biti izpolnjeni. Če svojega resničnega jaza ne izražamo in sprejemamo, potem nikoli ne bo mogel dobiti ljubezni in spoštovanja drugih. Dejstvo, da drugi ne sprejemajo naše maske, nas ne prepriča, da postanemo bolj pristni, ampak ustvarja prividno potrebo, da moramo zgraditi še bolj popolno masko. Začarani krog začne delovati v odnosu z ljudmi in v nas samih. Nosi občutek, da smo žrtev, ali napačno prepričanje, da so drugi odgovorni za našo srečo ali nesrečo. Ko smo v maski, smo osredotočeni na reakcije do drugih ljudi in s tem odcepljeni od svojega notranjega izvora (intuicije, nagonov, impulzov). 

Pogosto masko lahko odkrijete tako, da se vprašate: »Kakšen vtis želim ustvariti in zakaj?« Če smo nagnjeni k presojanju sebe in drugih. če smo skrivnostni in se bojimo izpostaviti, potem je zagotovo prisotna maska. Naša maska je aktivna tudi, če čutimo sram, tesnobo ali krivdo, ker ne izpolnjujemo pričakovanj. Vedno znova moramo preveriti to zgrešeno prepričanje o sebi in si drzniti in dovoliti, da pokažemo svoj resnični jaz v sedanjem trenutku. Telesna psihoterapija nam pri tem lahko pomaga.

Obstajajo tri vrste mask ali kombinacija le-teh. Vsaka maska nezavedno izbere enega od treh principov: ljubezen, moč ali modrost/jasnost. V integrirani osebnosti vsi trije principi delujejo skladno. Vendar smo velikokrat toliko odtujeni in potopljeni v dualnost, da te principe dojemamo kot nasprotujoče. Zato vsaka maska favorizira enega od teh principov kot pot za obrambo pred ranjenostjo. V procesu, ko ustvarjamo neprebojno, neranljivo popolnost kot obrambo pred ranljivostjo, se te tri lastnosti izkrivijo: ljubezen se spremeni v podrejenost, moč v kontrolo in agresijo ter modrost v odmik. Dokler se tega ne zavedamo in sprejmemo, ne moremo sneti svoje maske. Ko MASKO – svoj lažni jaz kažemo drugim kot ščit pred lastno ranljivostjo, ta na način skušamo preprečiti sebi in drugim, da bi nam prišli dovolj blizu, da bi nas lahko ranili.

Prva maska je MASKA LJUBEZNI. Z njo ugajamo drugim, da bi mi sami dobili odobravanje, pomoč in ljubezen. Ljudje, ki jo nosijo, so prijazni, polni ljubezni, podrejeni, odvisni od drugih in zanikajo sami sebe (žrtev). Zaradi svoje dobrote lahko čutijo moralno premoč in prezir do drugih. Pod masko ljubezni se skriva močna povezanost z resničnimi čustvi ljubezni. Oseba je lahko velikodušna, ima rada druge in iskreno skrbi zanje.

Naslednja maska, MASKA MOČI, zanika potrebo po ljubezni, varnosti, tolažbi, nežni podpori in komunikaciji z drugimi. Sramuje se lastne ljubezni in potrebo po ljubezni dojema kot šibkost. Osebe s to masko visoko cenijo samokontrolo ter se zakopljejo v pretirano aktivnost, izražajo lažno moč in odbijajo druge. Da bi sneli to masko, moramo sprejeti svoje slabosti in nepopolno človeško naravo ter izraziti svoje potrebe. Takrat lahko pod to masko najdemo resnično moč in željo, da v svetu delujemo učinkovito in odgovorno.

MASKA ZNANJA je poskus, da bi ubežali težavam in ranljivosti življenja tako, da ves čas izgledamo popolnoma mirno in odmaknjeno. Osebe s to masko verjamejo, da bodo varnost in samospoštovanje dosegle tako, da se dvignejo nad vse probleme in ne dovolijo, da bi življenje vplivalo nanje. Imajo izkrivljeno prepričanje, da bodo vsi problemi izginili, če jih uspešno zanikajo. Njihova čustva so nedotaknjena ali skrita in take osebe potrebujejo veliko spodbude, da jih izrazijo.

Če se sami ne zavedamo svoje maske, jo bodo drugi bolje videli. Vendarle, bolj ko se je zavedamo, manj bo nalepljena na nas. Maska je v bistvu tisti del nas, ki slepi sam sebe in druge. Ego se identificira prav s tem, zunanjim, delom nas. Pomembno je zavedanje, da to ni vse, kar smo. Samo s povezanostjo z globljim spontanim bitjem pridemo do sreče, užitka, ljubezni in notranjega miru. Včasih na tej poti potrebujemo pomoč, podporo in ustrezno spodbudo. V telesni psihoterapiji pot od prepoznavanja in zavedanja maske vodi do resničnega dela osebnosti in resničnega občutenja, da zaslužimo ljubezen prav taki, kot smo. Zato je tako pomembno prepoznavanje in zavedanje maske ter sprejemanje ran iz otroštva, hkrati pa to prinaša VEČJO PRETOČNOST, VEČ ŽIVLJENJA IN UŽITKA.

Slađana Anderle, specializantka telesne psihoterapije

The post Maske – prilagojeni del nas appeared first on CIR Slovenija.

Zagotovo vam je v življenju že kdo rekel, ali pa ste morda celo sami začutili, da se obnašate nezrelo, kot otrok, in da je v določeni situaciji vaš čustveni odziv bolj na stopnji otroka kot odraslega. Ko v specifičnih življenjskih situacijah na nas vplivajo določeni sprožilci, se najverjetneje nahajamo v čustveni regresiji. Takrat izgubimo pogled odraslega in kot odziv na situaicjo nas preplavijo nezaželeni občutki. Lahko gre za občutke neizmerne žalosti, ogromnega strahu ali silnega besa, ki nas preplavijo do take mere, da izgubimo perspektivo realnosti. Najpogosteje takšne reakcije niso sorazmerne z dejansko situacijo, temveč je naše subjektivno doživljanje veliko močnejše od realnosti zunanje situacije.

V naši psihološki določenosti obstaja jasen zemljevid in razvojna pot. Vsebuje številne faze in podfaze, skozi katere moramo kot bitja preiti od prvih dni našega življenja do polne zrelosti. Na tej poti zelo pomembno vlogo igrajo pogoji, v katerih se te danosti razvijajo. Če pogoji niso dovolj pozitivni (potrpljenje in podpora staršev), se na tej ravni čustveno zataknemo. Ti čustveni zatiki so naši ‘nedokončani, manjkajoči deli,  ki na čustveni ravni postanejo naše slabe točke. Ostale ego funkcije se začnejo razvijati z namenom, da te šibkosti kompenzirajo in prikrijejo. V stresnih situacijah in določenih odnosih pademo v ta nedokončani prostor in čustveno regresiramo v otroka.  

Na predavanju boste imeli priložnost izvedeti več o mehanizmu čustvene regresije. Spoznali boste, da včasih lahko regresiramo v najbolj zgodnje obdobje našega življenja. Na določene življenjske situacije lahko reagiramo kot enoletni otrok. Spregovorili bomo tudi o načinu dela za dokončanje naše psihološke čustvene določenosti in se pogovorili o tem, kako si praktično lahko pomagamo.

The post Čustvena regresija appeared first on CIR Slovenija.

Na predavanju bomo pojasnili, kaj vse se skriva za našimi iracionalnimi strahovi, napadi panike in fobijami ter kakšno povezavo ima z anksioznimi stanji.  Če vas pesti karkoli od naštetega, boste s pomočjo  predavanja lahko bolje razumeli mehanizme, ki delujejo v ozadju neugodnega občutka strahu, za katerega se nam pogosto zdi, da je večji od nas in da upravlja z našim življenjem. Spoznali boste, kaj je manjkalo v vašem razvojnem obdobju, da se je formirala osebnost, katere središčna točka je strah,  in poglobili zavedanje o tem, zakaj v procesu zgodnjega razvoja nismo uspeli ustvariti občutka varnosti na najgloblji ravni.

V najzgodnejšem obdobju našega življenja je potreben cel niz interakcij med nami in našimi primarnimi skrbniki, ki omogočijo, da se naš ego lahko oblikuje v zdravo in koherentno celoto. Kasneje je naloga ega v tem, da lahko ‘prenese’ vse neugodne občutke, ki nas ogrožajo. Pomanjkanje ustrezne skrbi in regulacije v tem interakcijskem procesu povzroči, da v naši ego strukturi nastanejo praznine, ki jih imenujemo manjkajoči jaz.  Te praznine postanejo prostor strahu, kamor za nobeno ceno ne želimo pasti. Naša osebnost se kasneje v celoti oblikuje tako, da se izogibamo tem delom sebe. Pogosto je prav to vzrok kasnejših strahov, napadov panike in fobij. To je razlog, zakaj razvijemo anksiozni karakter in naše življenje postane težavno.

Na predavanju boste ugotovili, da so arhaični občutki ali sile tisto, česar se v resnici bojimo. To so neugodni občutki, ki jih ne moremo jasno definirati, a nas vodijo v stanje notranje groze, notranjega mučenja, obupa in nemoči.

Naučili se bomo razumeti mehanizem nastanka strahu, spoznali pa bomo tudi, kaj lahko naredimo sami, da zgradimo dovolj čvrsto in stabilno strukturo lastne osebnosti, ki nam bo pomagala obvladati strah, preden nas preplavi. Dobili boste tudi koristne informacije o tem, kateri terapevtski pristopi lahko pripomorejo ter kaj vse je pomembno  na poti do celjenja.

The post Strah in anksioznost appeared first on CIR Slovenija.

Že od začetkov  psihoanalize in psihoterapije, Freudove teorije libida in kasnejše Reichove seksualne ekonomije ima seksualnost velik pomen pri razumevanju naše notranje dinamike, posebej pri razlagi vzrokov za nastanek nevroze.  

Največja zahvala gre dr. Sigmundu Freudu ter njegovi teoriji nagonov. V procesu prilagoditve otroka na družbo, ki je v zgodnjih fazah svojega razvoja bolj biološko, nagonsko bitje dobiva sporočila, da se mora odreči delov sebe, da obdrži starševsko ljubezen.

V tem procesu adaptacije se najpogosteje odrečemo svojemu nagonskemu delu, seksualnosti (erosu) in agresiji (tanatosu). V nas nastane notranji  boj med  Egom in Superegom ter potisnjenimi nagonskimi deli, ki jih imenujemo Id.  V samem centru boja nastane nevroza. Pojavlja se strah pred lastnimi bazičnimi nagoni, posebej seksualnostjo. Ker te nagone zatiramo in tlačimo, ne vemo več, kdo smo v povezavi z našo seksualno identiteto.

Na predavanju Centra za integrativni razvoj bomo raziskovali, kakšne posledice pusti  potiskanje naših nagonov na naš psihoseksualni razvoj.

Prav tako bomo imeli priložnost izvedeti, kako pride do izkrivljenja našega naravnega seksualnega nagona ter kako se to kasneje manifestira v našem življenju.

Posebej bo zanimivo videti globljo psihološko vlogo seksualnih fantazij pri poskusih celjenja naših travm. Poskusili bomo pojasnili, kako lahko v okviru psihoterapije ponovno vzpostavimo kontakt s svojimi potisnjenimi nagoni in kako poteka proces integracije seksualnosti.

Telesna psihoterapija posveča veliko pozornost tej problematiki, seksualnost pa je v samem korenu naše psihoterapevtske modalitete.

Njen začetnik Wilhelm Reich je ogromno prispeval k razumevanju človeške seksualnosti, posebej v povezavi s psihoterapevtskim procesom. Prepričan je bil, da ima seksualna energija v  psihoterapiji  veliko vlogo.

Na tem vznemirljivem in verjamemo tudi koristnem predavanju  Centra za integrativni razvoj boste imeli priložnost potopiti se globje v  področje psihoterapije in seksualnosti ter videli, ali obstajata varen način in ustrezna orodja za delo s to problematiko.

The post Seksualnost v psihoterapiji appeared first on CIR Slovenija.

Tisti deli našega življenja, v katerih občutimo nelagodje in nezadovoljstvo, postanejo fokus obravnave, ker se v njih v dejansko skriva potencial za lastno avtentičnost.

Cilji, ki jih klienti izpostavijo na terapiji ali jih definiramo skupaj, se pogosto dotikajo klientove avtentičnosti. Klientom se vsiljuje vprašanje, ‘kdo sem jaz’, ko ozavestimo sloje, v katerih se identificirajo z zunanjimi deli osebnosti, ki je plod prepričanj in vrednostnih sistemov okolij, v katerih so odrasli.

Z vidika razvojne psihologije je upor v adolescenci pravzaprav impulz, s katerim oseba želi odkri(va)ti sebe in spoznati svojo resnico, tako da preizkuša vse, česar se je naučila in česar je sicer vajena. Ta proces pa traja veliko dlje in proti koncu zgodnje odraslosti, v starosti približno trideset let, se pojavijo prve večje krize. Povezane so lahko z neuspelimi partnerskimi odnosi, težavami s samostojnostjo, težavami v poklicnem okolju, itn. Stanje je odvisno od specifičnih načinov, kako smo bili v preteklosti prizadeti ter od kompulzivnih obrazcev, s katerimi ves čas, brez uspeha, poskušamo dokončati konflikten proces v odraslosti. Kot odrasli pa vendarle imamo dovolj izkušenj in zrelosti, da se na drug način lotimo raziskovanja lastnih nezavednih motivov. Pogosto je to pravi čas za raziskovanje načinov osebnega razvoja in psihoterapije.

Vsakršno destruktivno gibanje v nas je posledica naših izkušenj.

Če izberemo psihoterapevtsko smer, ki je usmerjena na delo z nezavednim materialom naše psihe, bomo zagotovo iskali temeljna izkrivljena prepričanja, ki nas nezavedno usmerjajo pri sprejemanju
odločitev in izbir. Naše odločitve in izbire oblikujejo našo resničnost in te nas pripeljejo do izkušenj ugodja in neugodja in konec koncev takšnega življenja. Tisti deli življenja, v katerih čutimo neugodje ali nezadovoljstvo, postanejo fokus obravnave, ker se v njih pravzaprav skriva potencial za lastno avtentičnost.

Vse, kar v našem sistemu čutimo kot ugodno in je usklajeno z našimi resničnimi globokimi potrebami, bo konstruktivno in ne bo ogrožalo dobrobiti drugih, niti dobrobiti sistema, v katerem živimo. Z drugimi besedami, tisto, kar je za naše najvišje dobro, bo hkrati tudi za najvišje dobro vseh ostalih, kar nam kaže na princip nujne uskladitve osebnega in kolektivnega. Če ima naše ugodje destruktivna izhodišča, bomo to doživeli, kot da ta užitek ni svoboden, da izključuje ter je sebičen. Takšna vrsta negativnega užitka je pravzaprav odraz naše specifične ranjenosti, izkušenj, v kateri smo se nezavedno naučili in nezavedno sklenili, da je ugodje iz tega ali onega razloga nemogoče, ali nedostopno in užitek prepovedan.

Vsakršno destruktivno gibanje v nas je posledica naših izkušenj. To nujno pomeni, da smo imeli izkušnje, ki so nas ranile. To je eden od najpomembnejših korakov v psihoterapevtskem procesu – imenovanje lastne resnice, ki se je že zgodila. Značilnost naše človeške narave je, da se izogibamo bolečine. Rajši kot soočanje z bolečino, dopuščamo celo vrsto strateških in dobro uigranih vedenj, ki jih imenujemo obrambe. Idealizirana slika sebe je hkrati tudi na določeni ravni naša obramba, za katero verjamemo, da je sprejemljiva in s katero si poskušamo zagotoviti ljubezen, sprejemanje, potrditev ali nagrado.

Vendarle pa tega ne počnemo direktno. Ljudem in svetu kažemo zunanji del sebe, prekrit z membrano, skozi katero se ne da priti do nas, kakršni smo v resnici.

Dejansko je pa naše najgloblje hrepenenje, da nas drugi resnično vidijo, čutijo in priznajo. Prenesimo to sedaj na populacijo. Videli bomo posameznike, ki hodijo po svetu v obrambni drži, a istočasno nosijo v sebi globoko hrepenenje po resničnem stiku. Če vidimo, da vsak tak posameznik hodi po svetu obdan s sebi lastno membrano, kakšna je možnost, da se srečamo izven teh membran in uresničimo svoje hrepenenje? Če ni zavedanja, potem je ta možnost res minimalna.

Bojimo se čutiti bolečino možne zavrnitve

Membrana, ta mišični oklep našega telesa, ki ustvarja fizične obrambe telesa, je torej naša obramba. Pred čim nas ščiti? Pred čim se naše telo brani z mišičnim tonusom, držo in dihanjem? Pred bolečino! Bojimo se čutiti bolečino možne zavrnitve, uničenja, ponižanja ali razvrednotenja. Ne želimo, da nas kdorkoli rani na tak način, če slučajno dobi priložnost. Zato naše srce ostaja zaprto, zato obdržimo trd ali preveč porozen mišični oklep. Pravzaprav ne uspemo izpolniti svojega osebnega hrepenenja, hrepenenja po resničnem odnosu, zato vsak dan preživimo z bolečino osamljenosti. Osamljenost je posledica življenja, ki ga živimo z namero, da se izognemo ranljivosti v odnosu.

Vsakič, ko se odločimo zapreti, braniti ali odcepiti, naša osamljenost še malo zraste, in narava človeškega življenja se usmeri proti trpljenju. Od tod vsa žalost. Kajti žalost je odgovor našega srca na bolečino zaradi ljubezni, ki je nismo mogli nikomur dati. Ljubezen smo zaklenili globoko v sebi in to nam povzroča veliko bolečino. Ne moremo pretrgati membrane in odprto stopiti v svet, ker se ščitimo pred bolečino in tako pravzaprav živimo življenje strahu in ne ljubezni.

Naša nezavedna namera je usmerjena na preprečevanje ponovnih izkušenj ranjenosti, ter ponavljanja in ponovnega občutka bolečine. Branimo se, da ne bi čutili tistega, kar smo že doživeli. Največja bolečina, ki se je bojimo, pa se je pravzaprav že zgodila. Če se spustimo na dno našega srca, bomo tam našli malega deklico ali dečka, ki je že izkusil to bolečino in preživel. Bojimo se tistega, kar smo že preživeli v manjšem in veliko bolj krhkem telesu. Ta strah živi v nas. Če ga spoznamo, bomo čutili spremembo lastne resničnosti, v kateri bomo želeli svojemu dečku ali deklici ponuditi izkušnjo ljubezni, namesto dolgoletne izkušnje strahu. Takrat svojo namero usmerimo v bolj konstruktivno smer, proti ljubezni in kontaktu.

Če lahko sprejmemo svojo specifično rano, svojo bolečino in svojo izkušnjo ranjenosti, bomo veliko bolj človeški in običajni v najlepšem pomenu te besede.

Temu sledi veliko olajšanje, ker obramba ni več nujna, avtentični del nas pa ni več ujet znotraj našega mišičnega oklepa. Velik je točno toliko, kolikor smo bili veliki takrat, ko smo zadnjič obiskali svojo rano, svojo bolečino, svoje zgodnje izkušnje. Hkrati pa je tudi pomemben del nas v katerem imamo jasen občutek sebe – namesto ideje o sebi iz našega sistem, ki mu vlada um. Na tem mestu razcep med umom in telesom postane most, naša zavest pa prostor iz katerega lahko usmerimo namero za svoje življenje v smeri ljubezni in ne v smer strahu.

Če lahko sprejmemo svojo specifično rano, svojo bolečino, svojo izkušnjo ranjenosti, bomo veliko bolj človeški in običajni v najlepšem pomenu te besede.

Temu sledi veliko olajšanje, ker obramba ni več nujna.

Avtentični del nas pa ni več ujet znotraj našega mišičnega oklepa.

Velik je točno toliko, kolikor smo bili veliki takrat, ko smo zadnjič obiskali svojo rano, svojo bolečino, svoje zgodnje izkušnje.

Hkrati pa je tudi pomemben del nas, v katerem imamo jasen občutek sebe – namesto ideje o sebi iz našega sistem, ki mu vlada um.

Na tem mestu razcep med umom in telesom postane most, naša zavest pa prostor iz katerega lahko usmerimo namero za svoje življenje v smeri ljubezni in ne v smer strahu.

The post Zakaj je tako pomembno sprejeti svojo specifično bolečino in svojo izkušnjo ranjenosti… appeared first on CIR Slovenija.

Telesno orientirana psihoterapija je ena od številnih legitimnih in priznanih psihoterapevtskih smeri. Gre za pristop, ki poleg standardnih psihoterapevtskih načel v svojo metodologijo vključuje tudi delo s telesom.

Zgodovina telesno orientiranega pristopa v psihoterapevtske namene sega v prvo polovico 20. stoletja. Njen utemeljitelj je bil Wilhelm Reich, ustanovitelj vegetoterapije ter eden od začetnikov seksualne revolucije in teorije seksualne ekonomije.

Pri delu z ljudmi je Reich opazil, da osebe s podobno telesno konstitucijo omenjajo tudi podobne emocionalne težave.

To ga je pritegnilo, da raziskuje naprej. Na osnovi svojih opažanj je pripravil prvo analizo karakterjev, ki temelji na načinih, kako je oseba psihološko organizirana in kako se telesna struktura vklaplja v celo sliko.

Reichova učenca Alexander Lowen in John Pierrakos sta nadaljevala z raziskovanjem povezanosti vpliva zunanjih dejavnikov na naš psihoseksualni razvoj in oblikovanje našega telesa. Iz teh raziskav sta se razvili dve najpomembnejši terapevtski smeri, bioenergetika in Core Energetics ali energetika jedra.

Od 80-tih let prejšnjega stoletja pa do danes postaja telesno orientirana psihoterapija vse bolj priljubljena in se uvršča tudi na seznam mednarodno priznanih psihoterapevtskih smeri.

Glavni je cilj telesno orientiranega pristopa je odpreti večji pretok v telesu. V tem pristopu je pretočnost povezana z našo kapaciteto za doživljanje različnih čustev. Temelj psihološkega in emocionalnega zdravja je prav v naši sposobnosti, da doživimo najbolj intenzivna in najbolj neugodna čustva. Psihološka problematika, s katero se najpogosteje srečujemo, je povezana s potlačenjem čustev in nezmožnostjo soočanja s čustvi, ki so za nas neugodna, še posebej, če se za njimi skriva travmatska izkušnja. Če smo bili med svojimi razvojnimi fazami izpostavljeni travmatičnim izkušnjam, je povsem naravno, da se bomo upirali, da bi ta čustva ponovno začutili; potiskamo jih izven našega zavedanja in ta del izkušenj se pomakne v področje nezavednega. V našem sistemu nastane konflikt med obrambo zavednega EGA (potiskujočega) in nezavednih sil (Senca, ID). Rezultat notranjega boja je nevroza, blago psihičnoobolenje, za katero ne obstaja znan organski vzrok, ampak nastane kot posledica potiskanja. Simptomiso lahko anksioznost, napadi panike, razne oblike fobij, depresija in nekatere oblike seksualneproblematike.

MIŠIČNI OKLEP

Pomembno je razumeti, da v celotnem procesu notranje borbe, usmerjene v nadzor neugodnih čustev, sodeluje tudi naše telo. Pretočnost pomeni možnost, da čutimo več, kar je pogosto lahko tudineugodno, zato zaustavljamo pretok, da bi bili manj izpostavljeni neugodnim čustvom. Naš sistem sebrani in oblikuje obrambo, iz katere kasneje formiramo specifičen karakter.

Naše telo sodeluje tako, da oblikuje t.i. mišični oklep. Telo zato postane togo, zategnjeno in ustvarimodoločeno obliko rigidnosti. V slabšem primeru se ločimo od lastnega telesa, tako da ga sploh ne čutimo. To pomeni, da smo na določeni ravni emocionalno otopeli. Posledica tega je, da izgubljamo tudikapaciteto za užitek, življenje postane trpljenje in počasi drsimo v depresijo. Rezultat tega procesa jeglobok občutek utrujenosti. Izrazito izčrpavajoče je imeti pod kontrolo vso silo čustev in sile iznezavednega. Naš naravni energetski potencial slabi in lahko pride do upada imunosti.

Wilhelm Reich je dokazal, da povprečna oseba do svojega 27. leta funkcionira zgolj z 20-30 odstotkisvojega stvarnega potenciala. Verjel je, da imamo kot človeška bitja dovolj energije za vse aktivnosti inizzive, ki jih srečujemo v življenju, če smo v stiku s svojimi čustvi, oziroma če smo pretočni. Da bi se šebolj približali bistvu tega dela, je pomembno poudariti, da bo vse, česar psiha ne uspe predelati, teloprevzelo nase. To je najbolj enostavna definicija psihosomatike.

Za vsakim neugodjem v telesu in za vsako kronično bolečino, ki ni posledica mehanične poškodbe, se najpogosteje skriva čustvena bolečina.

V telesno orientirani psihoterapiji delo s klienti vključuje tudi delo s telesom. To pomeni, da obstajajorazlične vaje in stresni položaji, ki aktivirajo in povečajo pretok, da bi se potisnjena čustva lahkoosvobodila. Oseba doživlja bolečino, ki je bila dolgo zaklenjena v sistemu in ima ob tem priložnost, da tadel sebe ponovno integrira. Glede na to, da je sedaj odrasla oseba in da je izgradila dovolj resursov, tiobčutki nič več ne ogrožajo njene integritete in zdravja.

Pogoj za uspešno terapijo

Pomembno je poudariti, da je za to potrebno resno terapevtsko delo. Če preveč spodbujamo odpiranjepotisnjenih čustev, lahko naredimo veliko večjo škodo kot korist.

Moje dolgoletno delo v tej vrsti terapijemi pravi, da bo terapevtski proces omejen, če vanj nismo vključili tudi telesa in odprli pretok.

Raziskave na področju dela s travmo navajajo, da je vključevanje telesa ključnega pomena za uspešnostcelotnega procesa. Obup in bolečina, ki smo ju doživeli kot otroci, sta bila veliko večja od nas. Posledičnosmo zgradili močno obrambo, da the čustev ne bi nikoli več doživeli. Pogosto je pogovor v terapiji lahkozelo omejen, ker je naš mentalni del premočan in ne pusti do čustev. Prav pristop skozi telo omogoča osvoboditev teh čustev.

Telesno orientirani pristop je dinamičen, vznemirljiv in katarzičen. Odpira prostor za svobodno izražanjepotisnjenih čustev v polnem spektru in omogoča čudovit občutek razbremenitve na emocionalni intelesni ravni. Prav tako je lahko tih, globok in nežen, vendar je vedno povezan s telesom. V telesnoorientirani psihoterapiji telo imenujemo The Real Self (Resnični Jaz) in če ga poslušamo, bomo vednovedeli, kdo smo.

Verjamem, da sta psiha in telo neločljivo povezana in vplivata drug na drugega, zato morata bitienakovredno vključena v terapevtski proces.

Objavljeno maja 2019 na portalu živim.gloria.hr.

The post Za vsakim neugodnim občutkom v telesu in kronično bolečino se najpogosteje skriva tudi čustvena travma – zakaj? appeared first on CIR Slovenija.